Po enomesečnem t.i. blogerskem dopustu se mi zdi skrajni čas, da se javim in povem, da še živim in še diham... čeprav se mi zdi, da v moji bližnji okolici ni nobenih atomov zraka, ki bi se bili zmožni uspešno prebiti skozi moje zadelane nosnice.
Kakorkoli že, ta ne bodi ga treba dolgi prehlad pa ne predstavlja nobene ovire za kupe knjig, učbenikov in zapiskov, ki so trenutno moji zvesti spremljevalci od zore do mraka in še dlje (v bistvu prej od mraka pa do zore). Izpod kupa knjig pa občasno pokukam tudi na plan v upanju, da ozrem kakšno svetlo točko... ko jo najdem, se sprostim in v tistih par minutkah pozabim na ves svet, ki obstaja, ter jih izkoristim v polnem pomenu besede.
Trenutno se predajam nežnim, melanholičnim, a vseeno močnim zvokom pesmi...
Kakorkoli že, ta ne bodi ga treba dolgi prehlad pa ne predstavlja nobene ovire za kupe knjig, učbenikov in zapiskov, ki so trenutno moji zvesti spremljevalci od zore do mraka in še dlje (v bistvu prej od mraka pa do zore). Izpod kupa knjig pa občasno pokukam tudi na plan v upanju, da ozrem kakšno svetlo točko... ko jo najdem, se sprostim in v tistih par minutkah pozabim na ves svet, ki obstaja, ter jih izkoristim v polnem pomenu besede.
Trenutno se predajam nežnim, melanholičnim, a vseeno močnim zvokom pesmi...
Ni komentarjev:
Objavite komentar