Hrana

Jem zato da živim ali živim zato da jem? ... je vprašanje, ki se mi poraja že dalj časa. Jedli bi naj predvsem in zgolj zato, da bi telo nahranili, mu dali potrebne snovi in tako posledično bili zmožni živeti. Kolikor pomnim, pa so že stari Grki in Rimljani razvajali svoje brbončice in se predajali sladkim vinom, aromatičnim olivam ter bili mnenja, da je dobra hrana izvrsten afrodiziak. S tem se tudi jaz absolutno strinjam, vendar pa se je v današnjem času bistvo prehranjevanja in hrane dokaj spremenilo, v nekatreih primerih celo popačilo in zašlo v skrajnosti.

Na eni strani imamo milijone požrešnežev, ki se dnevno bašejo s kilogrami "umetne" hrane, ki jo čudežno dobiš v vsakem marketu že pripravljeno in po zelo nizki ceni (sam bog ve, iz česa je tista plastika narejena in kaj povroča telesu), a vendar vse je tako enostavno in praktično. Samo v mikrovalovko daš majhen paketek burgerjev, hrenovk, pic, cvrtkov in čez par minut voila pojedina je na mizi. Seveda kasneje sledi še ničkoliko takih procesov, dokler se ne počijo pred tv ali pa zaspijo. Vse lepo in prav za njih. Vendar ljudje, ne čudite se od kot se pojavljajo plavalni obroči okrog pasu, zapujsana zadnjica, težave z zdravjem, s srcem, nezadovoljstvo... Definitivno to ni pravilno prehranjevanje in dojemanje hrane. Take osebe živijo zato, da jejo!

So pa tudi primerki, ki gredo v drugo skrajnost. Vedno več ljudi preprosto ne je. Zadnja leta je porast anoreksije izredno velika. Ne samo med mladimi dekleti, tudi med fanti in odraslimi osebami je postal "trend" da stradaš in hiraš (do smrti?). Take stvari so resne in pogosto tudi povezane s čustveno stisko. Vendar za božjo voljo ljudje, zakaj? Nič ni lepšega kot videti lepo, zdravo, mišičasto telo in tega zagotovo ne dosežeš s stradanjem. Živim bitjem je v naravi, da izvajajo proces prehranjevanja. Tako te ljudi preprosto ne morem uvrstiti v nobeno skupino. Najverjetneje se ravnajo po enostavnem vodilu ne jem, zato da ne živim.

Vem pa tudi, da se večina prehranjuje normalno. Hrana jim ne predstavlja bistva v življenju in ji niti ne posvečajo tolikšne pozornosti. Seveda si radi privoščijo občasne gurmanske pojedine ali se pregrešijo, vendar jejo predvsem zato, da živijo.

Patetični monolog. Dialog?

Ne, nič dolgega, tudi resnega ne. Eno samo nakladanje. Mi gre pa dobro, ne morem se ravno pritoževati. In ja, prav vesela sem, da se je to decembersko vzdušje končalo. Preveč vsega je bilo. Ne, res nebi vedela, kaj počnem zdaj. In ne, tudi nikakršnih planov za naprej nimam. Trenutno čakam. Na pomlad. Ja, mraza in beline imam že vrh glave. Ne, tudi izpita še nimam. Bo že, ta mesec sicer bolj težko, a februarja zagotovo začnem. Oh ja, saj vem, dela je na pretek, le denarja ni od nikoder. Ne, ne bom več dolgo. Zdaj grem... Vem, tako hitro. Pa saj sem že prej rekla, da je itak vse samo eno nakladanje. Nima smisla, to nikamor ne pelje. Saj, še pridem. Zagotovo. Brez skrbi. Zdaj bo pa res konec. Lahko nehaš.

Čas sprememb?... niti ne.

Smo ga le dočakali, sicer vsak po svoje, a najverjetneje vsi z novimi željami, upi, obljubami, cilji, zahtevami... govorim namreč o novem letu.

Baje, da vsako leto predstavlja nek mejnik v našem življenju. Zaključen ciklus. In definitivno večjo številko pri starosti. Vsako leto bi morali več vedeti, biti bolj izkušeni, bolj zreli in bolj utrjeni. Vsako leto skušamo opustiti slabe navade, popraviti pretekle napake, želimo biti boljši in bližje popolnemu. Večina si zato vsako leto na novo zada obljube, ki jih bolj ali manj redko izpolni in tako večina le-teh ostaja vrsto let nespremenjenih.

Ravno zaradi tega, sem se letos odločila, da ne bo nobenega seznama, nobenih obljub in zahtev, ki bi se jih morala držati in s tem prikrajšati sebe za tisto, v čemer uživam in nenazadnje zaradi katerih bi bila decembra spet razočarana, da nisem spremenila sebe.(?)

Sem kar sem in to hočem ostati. Zavedam se, da nisem popolna. Kdo pa sploh je? Ampak zaradi vseh napak in razvad sem zdaj tukaj in lahko rečem, da so del mene. To sem jaz!
Lahko sem zlobna, nesramna, občasno priredim resnico po svoje, mesečna alkoholičarka, v ekstremnih primerih zlonamerna, zapravljivka in čez vikende poosebljena lenoba.

Imam pa glavno vodilo, ki se ga želim držati vse življanje, ne samo to leto. Sicer je že tako zelo izrabljeno in klišejsko, ampak vseeno... Ostati hočem to kar sem in postati to, kar si sama želim. Delati hočem tisto v čemer uživam in se na vso moč boriti za dosego svojih ciljev, a hkrati sprejemati tudi poraze in neuspehe. Želim se prepustiti toku dogajanj in nič planirati v naprej. Hočem ljubiti in biti ljubljena. Hočem sovražiti in biti sovražena. Kajti tako bom vsaj vedela, da imam svojega soigralca, s katerim bi si izmenjevala poljube ali zadajala ostre udarce. Prav tako se nočem prestrašiti sprememb in dobrih stvari, ki so mi namenjene in kot ponavadi zbežati vstran.

Skratka imejte se lepo, ne obžalujte ničesar in užijte leto, kakor se le da!